Interpolacija

Interpolacija je povečanje slike na tak način, da se pikam v sliki doda določeno število vmesnih pik. Rezultat je večja slika, s tem pa tudi večja datoteka. Interpolacija se uporablja za povečanje števila pik za tiskanje, v nekaterih primerih pa tudi za napihovanje zmožnosti naprav, na primer fiktivno povečanje ločljivosti skenerjev in digitalnih fotoaparatov. Ravno v primerih uporabe interpolacije v digitalnih napravah je ta sicer koristna metoda obdelave slike uporabljena za zavajanje uporabnika.

Interpolacija deluje tako, da program izračuna pričakovane barvne vrednosti pike med dvema pikama. Izdelanih je več interpolacijskih algoritmov, od katerih se zdi da je najboljši bikubični algoritem. Poleg teh se uporablja še linearni, bilinearni in fraktalni način interpoliranja, vendar vsi brez izjeme pri večji dozi povzročijo napake v sliki. Pike, ki je ni, se pač ne da izmisliti, zato se po uporabi tega postopka v sliki pojavijo svetle črte po diagonalah,  dvojni segmenti slike in povečan šum.

Vsekakor je interpolacija zelo uporabno orodje, ki ga je najbolje uporabljati v manjših dozah. Pri interpolaciji majhne slike v zelo veliko se lahko pojavi taka degradacija slike, da ta enostavno sploh ni uporabna. Interpolacija deluje tudi v obratni smeri - sliko lahko na ta način tudi pomanjšamo, s čemer pa zmanjšamo šum slike in ostale napake.  Ostrenje slike ima večji učinek na manjše slike. Ne uporabljajmo interpolacije za vsako malenkost; pri preračunavanju slike se namreč v določenih primerih ostrina slike izgubi celo pri nizki stopnji interpolacije.

Ne pozabite, da je za vsako spreminjanje slike s kakršnimkoli programskim orodjem, ki spremeni število pik, interpolacija, pa naj bo to širjenje ali krčenje slike, navadna 'resample' metoda ali pa zamikanje in raztegovanje slike v kakršnikoli smeri.

Last change 17 december 2001